S slišečimi prijatelji smo se peljali na izlet in zaradi nepozornosti sem malce prehitro peljal ter se ujel v radarsko zanko. Miličnik me je ustavil in začel uraden postopek: vozniško, prometno, obrazložitev prekrška itd... Kot gluha oseba sem mu poskušal razložiti, da ga ne slišim in s tem tudi ne razumem prav dobro njegovega govora, zato sem se mu verjetno zasmilil, tako da mi je spregledal prekršek mi vrnil dokumente in mi zaželel srečno vožnjo. Mojim slišečim prijateljem, ki so ves čas postopka modro molčali, se je to zdela dobra finta in čez nekaj mesecev je tudi eden od njih naletel na policijsko zasedo in ker se je hotel izogniti kazni, se je naredil gluhega in začel kretati po svoje. Pa mu je bilo kaj hitro žal, da se je hotel izogniti kazni na tak način, saj je naletel na policaja, ki je bil sin gluhih staršev in je kretanje obvladal do potankosti, tako, da je kmalu ugotovil prijateljevo sprenevedanje in mu je v poduk odredil vse možne kazni, kar je naneslo precej več, kot bi bil samo prvi prekršek.

Martin Dobnikar

Deli naprej